Kako bodo roboti spremenili našo spolnost – na boljše!

Tehnološke spremembe neizogibno prinašajo tudi sociološke spremembe. Slednje pa je včasih težko predvideti. Katere prednosti ali časovno-finančne prihranke tehnologija prinaša, še nekako razumemo. Kakšne posledice pa bo tehnologija vnesla v družbo (npr. v spolnost), pa je včasih nemogoče napovedati. Dober primer so kontracepcijske tabletke: njihov namen je (bil), da ženskam omogoči nadzor nad svojim telesom in rodnostjo. Kdo bi pričakoval, da bo dolgoročna posledica tabletk dejansko povečanje števila rojstev neporočenim ženskam? Kontracepcija je namreč povzročila, da so ženske preprosto več seksale, saj so imele sedaj – končno – nadzor nad svojim telesom.

Podobno je pri inovatorjih na področju bele tehnike. Njihovi izumi so stotinam milijonom žensk prihranili na desetine delovnih ur vsak teden, kar je hvale vredno dejstvo. Verjetno pa niso računali s tem, da bo mikrovalovna pečica sčasoma prispevala k temu, da bo družba vedno bolj strpna do homoseksualnih parov? Verjetno ne.

Nekatere socialne spremembe so sicer bolj enostavno predvidljive, kot druge. Število mladih odraslih, ki ostajajo samski in svoje spolne potrebe zadovoljujejo s tehnologijo, narašča. Dinamika zakona med možem in ženo se je vedno razvijala skupaj s tehnologijo. Med letom 1700 in 2000 je veljalo, da je vloga zakona učinkovita produkcija tržnih dobrin in storitev (s strani moškega) in gospodinjskih dobrin in storitev s strani žensk. Na kratko, moški je hodil v službo oz. na delo, ženska pa je prevzela vlogo gospodinje. To je bilo smiselno, ker je bila razlika v finančni kompenzaciji med moškim in žensko velika, prav tako pa sta vsak posedovala povsem drugačne kompetence. V zakonu so ju torej najbolj združevale razlike med spoloma.

Ker pa se je v 19. stoletju večina domačih opravil poenostavila in pohitrila, so ženske svoje delo pričele opravljati bistveno hitreje. Med leti 1860 in 1930 se je odstotek poročenih in zaposlenih žensk kar potrojil. Z nadaljnjimi leti se je ta delež prav tako povečeval, saj je večino dela doma opravila bela tehnika. Do leta 1990 – s prihodom mikrovalovke in zmrznjene hrane – se je lahko celotna družina nahranila brez posredovanja gospodinje (matere ali žene).

Stranski učinek tega “napredka” je bi, da je bistvo zakona prenehalo biti učinkovito ustvarjanje dobrin, temveč ljubezen, spolnost in partnerstvo v življenju. Tako so partnerje v zakonu postopoma prenehale povezovati razlike, temveč so večjo vlogo pričele zavzemati podobnosti (kompatibilnost). Zato tudi družba postaja vedno bolj tolerantna do istospolnih zakonov.

Seveda pa te spremembe niso zadnje, ki jih vidimo v povezavi s človeškimi odnosi in tehnologijo. Vsekakor pa nam razumevanje preteklih sprememb lahko prinese določen vpogled v to, kakšne spremembe lahko pričakujemo v bodoče. Nekateri psihologi že napovedujejo, da bo t.i. “seks-bot” tehnologija uporabna tako za samske ljudi kot tudi za poročene pare. Napovedujejo, da bo to pomenilo ločitev spolne intimnosti od zakonskega stana, obenem pa izboljšalo kvaliteto zakonov nasplošno.

Nekateri poudarjajo, da se moški pustijo “podjarmiti” v zakonu zaradi enostavnejšega dostopa do spolnosti. Nadaljujejo, da če bi moški lahko seks hitro poiskali drugje, da bi bilo zakonov veliko manj. Enako sedaj napovedujejo naslednji spremembi, torej da bodo roboti spremenili spolnost v naslednjih desetletjih (ali stoletjih). Podobne izjave smo sicer srečevali že ob izumu kondoma, leta 1918. Takrat se je vsem ljudem po svetu bistveno povečala seksualna svoboda, saj je kondom preprečeval tako neželene nosečnosti, kot tudi spolno prenosljive bolezni.

Revija Cosmopolitan je takrat v enem izmed svojih člankov vprašala znanega psihologa John Watson-a, ali se bodo moški čez 50 let sploh še poročali? Njegov odgovor je bil jasen “NE”, ki ga je utemeljil z izjavo “ne želimo si pomočnic, želimo si partnerk”. Tudi drugi so opozarjali, da bo kontracepcija povzročila propad zakonske zveze. Razog naj bi bil ta, da bodo ženske spolno aktivne pred zakonom, s čimer pa moški izgubijo razlog ali motivacijo za poroko.

Do 30-ih in 40-ih letih je že postalo jasno, da so te skrbi odveč. Pari so se še vedno poročali in to dejansko v vse večjem številu. Takrat pa je socialni pogovor načel vprašanje, ali kontracepcija spreminja samo naravo intimnosti v zakonu. V pretekosti je namreč – vsaj navzven – veljalo, da se ženska prepusti moškemu v spolnosti le za namen zanositve. Tehnološki napredek (kontracepcija) pa je pomenil, da so bile ženske “primorane priznati”, da tudi one uživajo v spolnosti s svojim možem.

Napredek skozi tehnologijo je torej spremenil naš pogled na poroko in tudi na žensko seksualnost. Razvoj vedno novih, sodobnejših in telesu bolj prijaznih kontracepcijskih sredstev nedvomno dokazuje, da smo kot družba spoznali, da imajo tudi ženske enako željo (ali potrebo) po spolnosti kot moški. Ta sprememba v odnosu med spoloma je tudi izkoreninila mišljenje, da je namen zakona finančna varnost in dostop do spolnosti. Prvič v zgodovini sta bila pojma spolna intimnost in zakon medsebojno tesno povezana. Ta sprememba v namenu sklenitve zakonskega stana pa je rodila (ang. no pun intended :)) še eno nepredvideno, a zelo pomembno spremembo: finančno neodvisnost žensk. Okrepljene z zavestjo, da lahko samostojno kontrolirajo svojo rodnost, so se ženske prvič v zgodovini lahko dodatno izobraževale in tako pridobile lastne, dobro plačane službe.

In še vedno se poročamo! Zanimivo, kajne? Raziskovalci na tem področju so objavili statistiko, da je bilo kar 76% moških po 46. letu in kar 82% žensk po 43. letu že v zakonskem stanu. Razlika napram 40-im letom je sicer nekoliko v prid preteklosti, vendar temu niti približno ne moremo reči, da je poročni stan stvar preteklosti. Zakaj se potem še vedno poročamo? Ne samo zaradi partnerstva, ki ga sklenemo z ljubljeno osebo, temveč tudi zaradi učinkovitosti, kako minimizirati stroške gospodinjstva in formalizirati delovanje družine. Posamezniki lahko živijo sami in imajo celo otroke brez podpore moža ali žene. Vendar je z družino to bistveno bolj ekonomsko učinkovito in tudi lažje. V družini namreč tipično obstaja več prihodkov, delo pa si družinski člani razdelijo.

Sedaj pa, končno, preidimo k bistvenemu vprašanju:

Kako bo seks tehnologija vplivala na zakon?

Oziroma natančneje: kaj bo z zakonom, ko bo seks tehnologija na cenovno ugoden način nudila dostop do spolnosti (v zakonu)? Ena izmed možnosti vrnitev nekaj stoletij nazaj v preteklost, kjer je koncept zakona pomenil zvezo predvsem v smislu ekonomske produktivnosti.

Tisti, ki menijo, da bo tehnologija imela negativen učinek na število poročenih parov, ponavadi vidijo tehnologijo kot alternativo za dostop do spolnosti, ki jo sicer zakon omogoča. Prav tako pa bi lahko postavili tezo, da sta dostop do spolnosti in ekonomska ugodnost komplementarni dobrini v zakonu. Naprimer tako kot sladkor in čaj oz. še boljši primer, tako kot aplikacije na telefonu in podatkovni prenos. Enega brez drugega si ne predstavljamo. Če to drži, potem v skladu s teorijo potrošništva lahko pričakujemo, da se bo z razvojem seks tehnologije število sklenjenih poročnih zvez povečevalo oz. število razvezanih zakonov zmanjševalo. Zakaj? Preprosto! Ko določena dobrina postane široko dostopna, povpraševanje po komplementarni dobrini ustrezno naraste. Če naprimer ustrezno znižamo ceno mobilnega podatkovnega prenosa, bo (oz. naj bi) povpraševanje po mobilnih aplikacijah ustrezno naraslo.

Vprašanje pa je – ali je res tako? Čas bo povedal svoje …