Padla sem na poročenega moškega (1. del)

Torej, kako da sem na koncu padla na poročenega moškega?

Imam 29 let. Pametna sem in zelo zabavna, če sem iskrena, močna sem in trdo delam, sem tudi zelo odgovorna, ko gre za moje življenje, mnogi bi rekli, da sem ulov. Zakaj torej sedim tu, razmišljam, kako pogrešam svojega poročenega moškega, ki je v zadnjih treh mesecih postal moj najboljši prijatelj in največja opora?

Zakaj on? Zakaj jaz? Zakaj se to dogaja?

Če ste kdaj ljubili, oziroma bili zaljubljeni v človeka, ki je že imel lastno družino, otroke in ženo, ste si morali postaviti ista vprašanja. Ker, če niste popolnoma brezsrčni in brez korenin, ste imeli, kot jaz, stalno občutek krivde in obžalovanja, da sem šla v določen odnos, ki nima prihodnosti.

Kako se je začelo? Ta odgovorna, moralno čvrsta, etično korektna mlada ženska, za katero sem sama sebe imela, včasih, je začela odgovarjati na sporočila tega poročenega človeka. Ker je bil zabaven, ker je on prvi in ​​edini moški, ki me je  kadarkoli sprejel takšno kot sem. Bil je vse, kar sem iskala v moškem, bil je seksi, uspešen, malce agresiven in vsiljiv, moški, za katerega sem bila prepričana, da je pravi zame.

Stvar je takšna, da sem odgovorna, a tudi zelo romantična: verjamem v ljubezen, morda zato, ker je nisem nikoli doživela v pravi meri –  rada verjamem, da obstaja stvar, kot je prava ljubezen. Glasna, mehka, seksualna, vendar prijazna, sladka, a močna, takšna ljubezen, ki se spreminja skozi čas in na starost, vendar ostaja resnična.

Torej, nekega dne sem stopila v kavarno, bila je zima in bila sem malce žalostna in osamljena. Srečala sem poročenega človeka. Ta človek me je v naslednjih nekaj tednih držal v svojem objemu, vedno je poskrbel, da sem bila vredu, da sem se počutila dobro. Ta moški me je mnogokrat nasmehnil. Ko me je poljubil, sem se počutila na vrhu sveta. To je gotovo ljubezen, sem bila prepričana.

Ne morem reči zanj, da se je počutil isto.

Ko je odšel, da bi se vrnil k svoji družino v tujino, sem čutila olajšanje. Mislila sem si, da sva tako daleč,  da to ne more pomeniti drugega, kot pa to, da je med nama “konec”. Dokler se niso začeli klici: 10 minut, 20, 30, 40, nato na ure … Pogovarjala sva se, delila sva vse svoje skrivnosti.

Da sva bila oddaljena na tisoče kilometrov je pomagalo, saj se tako nisem počutila krivo, saj sva se samo pogovarjala, ni bilo nekega telesnega stika. Potem pa je kar naenkrat izjavil besedo “ljubica” in srce se mi je zdrobilo na tisoče koščkov.Bil sem prisiljena, da se soočim z resničnostjo: bila sva skrivnost, nama ni bilo dovoljeno, jaz sem bila ljubica, on je bil prevarant. Tistega dne sem ga prosila, da me neha klicati, tistega dne sem si obljubila, da ga ne bom več iskala v vseh majhnih stvareh svojega dneva.

Od tistega dne naprej je klical in pisal vsak dan in se boril z mojo odločitvijo. Hotela sem, da se bori zame, nisem želela biti njegova ljubica. Povedal mi je, da sva zamudila najin čas in da sem njegova najboljša prijateljica, rekel je, da hoče vse najboljše zame. Zaprosil je, naj bom del njegovega življenja, tudi če samo preko telefona.

Naenkrat je padla odločitev. Nisem dvignila telefon prvič, ko je poklical, nisem pisala nazaj, nisem dvignila telefona, ko je drugič poklical, in prenehal je klicali. Končno sem preživela teden dni brez njegovega glasu in začela sem spet slišati samo sebe…